Pomanjkanje vode kot globalno tveganje – poročilo ZN opozarja na povečanje konfliktov

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) opozarja: Pomanjkanje vode bi lahko povzročilo več sporov po vsem svetu. Ta scenarij je orisala generalna direktorica UNESCO Audrey Azoulay v okviru svojega letnega poročila o vodi. Jasnem sporočilu: Za ohranitev miru ni potrebno le varovati vodne vire, ampak je potrebno tudi intenzivno regionalno in globalno sodelovanje. Približno 50 odstotkov svetovnega prebivalstva je vsaj sezonsko prizadetih zaradi pomanjkanja vode, več kot dve milijardi ljudem pa primanjkuje čiste pitne vode, medtem ko mora okoli 3,5 milijarde ljudi živeti brez ustrezne sanitarijske infrastrukture. Čeprav prebivalstvo stalno narašča, razmerje med rastjo in potrebo po vodi po mnenju UNESCO ni v neposredni povezavi – nižja poraba se pojavlja prav v regijah z hitrim povečevanjem prebivalstva. Vsako leto poraba sladkovodnih virov naraste za en odstotek, pri čemer ta porast ni samo posledica kmetijskega sektorja, ki porabi 70 odstotkov vode. Tudi industrija s 20 odstotki in privatna gospodinjstva z 10 odstotki prispevajo k povečani potrebi po vodi. Spremembam prehrambenih navad se pripisuje vlogo gonilne sile za ta trend. UNESCO prav tako opozarja na socialno komponento: Ženske in deklice še posebej trpijo zaradi pomanjkanja vode, saj so pogosto odgovorne za zahtevno oskrbo z vodo v podeželskih območjih, kar gre na račun njihovih priložnosti za izobrazbo. Prav tako lahko pomanjkanje vode spodbuja migracijske tokove. Poročilo UNESCO tudi poudarja, da so zaradi pomanjkanja vode ogroženi predvsem najrevnejši in najšibkejši deli prebivalstva. Čeprav voda doslej ni veljala za primarni vzrok konfliktov, pa lahko poslabša spore – kot na primer v Sahelskem pasu, kjer so odvodnjavanja vodila do napetosti glede dostopa do vode in zemlje. Po mnenju UNESCO bi lahko močnejše sodelovanje in skupno upravljanje vodnih virov, podprto z vodno konvencijo iz leta 1992, služilo kot instrumenti za ohranjanje miru. Vodna konvencija je od leta 2016 odprta za vse države, kar se kaže v porastu števila članic – s 41 na 52 držav, z dodatnimi okoli 30 državami v postopku pridruževanja. Kot primer pozitivnih učinkov navaja Sonja Köppel, vodja sekretariata UN vodne konvencije, sodelovanje v regiji reke Save po vojni in podobna čezmejna sodelovanja. Vendar trenutni politični konflikti, kot sta tisti med Belorusijo in Litvo, zadržujejo nadaljnji napredek. Svetovno gledano si 153 držav deli reke ali jezera s sosedi, a le 24 jih je sklenilo celovite sporazume o vseh vodnih telesih na svojem ozemlju – Nemčija je ena izmed njih.